Sopara je okrog poldneva na ozkih ulicah obmorskega mesteca pokazala svojo moč. Vetriča kar ni in ni bilo od nikoder. Čeprav se v taki vročini včasih najde tudi kakšna sapica. Ko zapleše, je njeno žvižgajoče gibanje podobno živahni plesalki, ki se je odločila, da bo svojo točko odplesala kar okrog vogalov strnjenih hiš.

Stric Veter pa je vseeno iz Ljubljane v Izolo na slikanje prinesel dve rdečelasi deklici, ki se med sabo še nista poznali.

Starejša, malo več kot dveletna Zala, je bila z bakrenimi, neukrotljivimi laski in velikimi modrimi očmi prava lisička. Tako jo kliče tudi mamica. Zanimivo je, da ima Zala še tri starejše brate, ki pa so pa vsi temnolasi. Njena mamica šiva obleke za otroke, zato je na slikanje prinesla oblačila v več barvnih kombinacijah.

Zala je bila sprva rahlo sramežljiva, počasi pa se je opogumila. Najbolj so ji bile všeč mehka rožnata medvedka in prosene kroglice z okusom jagode. »Še eno jagodko bi,« je prosila in hrustala naprej, tako da ji je še nekaj novih drobtinic okrasilo mehka lička.

Potem pa je prišla še druga rdečelaska, lahko bi ji rekli kar Jagodka, čeprav ji je ime Ula. Njeni laski so temnejše rdeči, kot pri zreli jagodi, polt pa zelo svetla, skoraj porcelanasta. Prišla je s prijaznim dedijem in simpatično mamico temnih oči in španskih potez. Najprej se je rahlo negotova raje stisnila k mami v objem.

Potem pa je še ena prijazna nežno rožnata medvedka kot tista pri Lisički opravila svojo nalogo in izvabila nasmeh na mali obrazek. In smo imeli kaj videti … dva svetlikajoča se bela zobka, ki smo ju pozneje videli še nekajkrat.

Stric Veter je v našo ulico prinesel še majhnega črnega psička in kup mimoidočih, ki so opazovali dogajanje. Ula in Zala sta se na vhodu v staro hišo usedli na prag in preverili, ali sta njuni medvedki zadovoljni.

Ko pa je prišel čas slovesa, je mala Jagodka svoji novi prijateljici Lisički pritisnila še poljubček na lička.